Danes nas je Google presenetil s sliko Kekca, saj ga je vključil v svoj doodle, v katerem so se do zdaj znašli tudi nekateri drugi »velikani« slovenske znanosti in umetnosti. Tako smo v zadnjih dveh letih lahko naleteli na doodle reformatorja Primoža Trubarja, raziskovalca vesolja Hermana Potočnika Noordunga, nedavno preminulega slovenskega igralca Poldeta Bibiča in svetovno znanega arhitekta Jožeta Plečnika.

Razlog zakaj je spletni velikan Kekca prav danes vključil v svojo grafično podobo, je v tem, da 15. 1. 2014 mineva 130 let od rojstva Josipa Vandota, ki je napisal trilogijo o Kekcu. Le kdo ne pozna zgodbe o samostojnem in samozavestnem slovenskem junaku, ki kot pastir naleti na številne težave in se izkaže kot mladenič, ki z veseljem pomaga živalim in ljudem v stiski ? Po knjižni uspešnici je bil leta 1951 posnet prvi slovenski mladinski celovečerni film, kateremu sta sledili dve nadaljevanji: Srečno, Kekec (1963) in Kekčeve ukane (1968) režiserja Jožeta Galeta. Film Kekec je prvi slovenski film, ki je dobil mednarodno nagrado, Zlatega leva, v kategoriji otroških filmov na Beneškem filmskem festivalu leta 1951. Trilogija o Kekcu je bila prirejena za slikanico, ob filmu pa sta postali popularni tudi otroški popevki: Kekčeva pesem (avtorjev Marjana Vodopivca in Kajetana Koviča) ter dobro poznana pesem Dobra volja je najbolja avtorja Marjana Kozine.

Ker si pri Googlu nenehno prizadevajo popestriti svojo grafično podobo in obenem obelodaniti obletnice priznanih izumiteljev in umetnikov širom sveta, so dovzetni za predloge svojih uporabnikov. Čeprav vsak dan prejmejo na stotine predlogov, ki jih tedensko preučuje »komisija za osveževanje grafične podobe«, obstaja verjetnost, da bodo prisluhnili tudi vam – pišete jim lahko na proposals@google.com in morda se zgodi, da bodo tudi vaši predlogi nekoč uslišani.

Kdo je Josip Vandot?

Josip Vandot (1884-1944) je slovenski pisatelj, ki je napisal trilogijo o Kekcu. Osnovno šolo je opravil v Kranjski Gori, gimnazijo pa je obiskoval v Novem mestu. Po maturi leta 1905 je želel študirati medicino, vendar ga starši niso mogli vzdrževati, zato je začel delati pri železnici v Šentvidu blizu Celovca, kjer je zaradi napetih odnosov med Slovenci in Nemci kmalu pustil službo in šel za pastirja. V tem času je pisal tudi pravljice na temo divjih lovcev in pastirskega življenja. Najbolj znana je serija daljših mladinskih pripovedi pastirskega življenja o Kekcu: Kekec na hudi poti je izšel leta 1918 v reviji Vrtec, medtem ko sta Kekec na volčji sledi (1922) in Kekec nad samotnim breznom (1924) izšli v reviji Zvonček. Josip Vandot je bil tudi eden najzvestejših sodelavcev kulturne revije Odmevi, v kateri je objavljal kritike, ocene in študije o mladinski (otroški) literaturi. Celotno delo Josipa Vandota obsega kakih dvesto petdeset črtic in povesti ter čez dvesto pesmi. Precej rokopisov so mu leta 1941 zasegli Nemci, ko so okupirali mesto Maribor. Zažgali so okrog tri tisoč knjig, med njimi tudi zapiske novih mladinskih povesti, na primer četrti del povesti o Kekcu. Ohranili so se le rokopisi pesmi in spomini. Zaradi 2. svetovne vojne se je Vandot veliko selil tako znotraj Slovenije kot tudi znotraj Hrvaške in BIH. Z družino se je zaradi bombnih napadov umaknil v Trnjanske Kute (hrvaško-bosanska meja), kjer je ob bombardiranju 11. julija 1944 izgubil življenje, žena, hčerka in vnukinja pa so bile huje ranjene. Po vojni so njegove ostanke prepeljali na ljubljanske Žale.

Po Josipu Vandotu se imenujejo ulice v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu ter osnovna šola v Kranjski Gori. V Kranjski Gori se tudi lahko podate na obhod po Vandotovih točkah, ki vključuje tudi park s kipom Kekca, Liznjekovo domačijo, ki jo upravlja Gornjesavski muzej Jesenice in Vandotovo rojstno hišo, kjer visi spominska tabla z naslednjim zapisom:
“Tukaj rodil se je Josip Vandot,
pisal je knjige za mladi rod.
Živ ohranili mu bodo spomin.“